Objavljeno prvič v reviji Klik št. 90. julij 2007
Tipografija/O črkah.
Tekst: Domen Fras
Na svetu obstaja ogromno dokumentarnih filmov o nenevadnih živalih, nepojasnjenih skrivnostih, pomembnih dogodkih, zgodovinskih osebnostih, skratka o vsem mogočem. Razen o tipografiji. Takega filma ni. Oziroma natančneje: ga ni bilo, dokler ga ni posnel ameriški režiser Gary Hustwit.
Hustwit, zasvojen z dokumentarci, prihaja iz južne Kalifornije. Je bivši punker, založnik, neodvisni filmski producent nagrajenega filma o glasbeni skupini Wilco: I Am Trying to Break Your Heart in od nedavnega je tudi režiser. Helvetica je njegov prvenec. Razlog zanj je bil neverjetno preprost. Hustwit je želel videti film o tipografiji. O oblikovanju tipografij v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A je v hipu dojel, da bi tak projekt vzel vsaj pet let trdega dela in se je osredotočil zgolj na Helvetico, pisavo, ki je pustila tako dramatične posledice v vizualni kulturi zahodnega sveta v drugi polovici 20. stoletja.
V popotovanjih skozi urbana središča ZDA, Anglije, NIzozemske, Nemčije, Belgije, Francije in Švice v objektiv svoje kamere lovi Helvetico v akciji in interakciji med ljudmi ob popolnoma vsakdanjih opravilih. Film po eni strani duhovito, po drugi pa skrajno dokumentarno in brez dodatnega komentarja prikazuje, kako tipografija naseljuje urbanizirane prostore. To, za dokumentarni film tako zelo nenavadno atmosfero, odlično dopolnjuje glasba, ki so jo posebej za glavno igralko Helvetico napisali The Album Leaf, Battles, Caribou, Chicago Underground Quartet, El Ten Eleven, Four Tet, Kim Hiorthøy, Motohiro Nakashima in Sam Prekop. Hustwit o Helvetici sicer pravi, da se mu je vedno zdela kot glasbeni film o tipografiji. A temu vendarle ni tako.
Na njegovo izhodiščno vprašanje: “zakaj? zakaj je pisava, ki jo je pred petdesetimi leti oblikoval malo znani Švicar Max Miedinger postala tako popularna, tako vseprisotna?” odgovarjajo legende grafičnega oblikovanja. kot so Erik Spiekermann, Matthew Carter, Massimo Vignelli, Wim Crouwel, Hermann Zapf, Neville Brody, Stefan Sagmeister, Michael Bierut, David Carson, Paula Scher, Jonathan Hoefler, Tobias Frere-Jones in mnogi drugi. Čeprav je Helvetica “nevtralna” pisava, je pogledov, mnenj, videnj, razlogov in teorij o njenem neizmernem uspehu v zadnjih 50 letih, še dosti več, kot je razpravljalcev v filmu in sleherni od njih doprinaša kamenček v mozaik odgovorov. Tak nedogmatski pristop je zagotovo ena največjih kakovosti tega filma, v katerem enoznačnega odgovora ni mogoče dobiti, niti ga ni pričakovati. Ravno na ta način in z mojstrskim obvladovanjem filmske govorice Hustwit predstavlja fenomen Helvetice preprosto in zelo edukativno.
Veselimo se, da tega odličnega dokumentarca ni posnel grafični oblikovalec, ampak font freak. Zato je film profesionalno popolnoma neobremenjen in absolutno gledljiv. Za oblikovalce je vsako vabilo k ogledu odveč, saj ga bodo želeli videli zavoljo prestiža in zato, da v odgovorih svojih idolov najdejo ustrezne argumente, ki jih zagovarjajo pri lastnem delu. Vsem ostalim pisočim in beročim, ki črke okoli sebe jemljejo kot samoumevne in ki jih morda tudi popolnoma nič ne zanimajo, pa tole Helvetico toplo priporočam. Svet okoli vas bo ostal enak, le videli ga boste popolnoma drugače. Uživajte. Jeseni tudi na DVD.
Helvetica, Dokumentarni film, 80 min. R: Gary Hustwit, 2007
Avtor članka sem bil prisoten na nemški premieri, 19. maja 2007 v Berlinu.