Category: Branje

Nagovor diplomantom 2018

Spoštovane diplomantke in diplomanti,

zbrani v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani na slavnostni podelitvi diplomskih listin univerzitetnih študijskih programov 1. in 2. stopnje. Diplomanti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje boste prejeli izkaz, s katerim ste pridobili strokovni naslov na področju likovne umetnosti, oblikovanja ali konzervatorstva-restavratorstva.

V preteklem študijskem letu ste z uspešnim zagovorom diplomskega dela potrdili poklicno usposobljenost, pridobljeno v času študija. Opremljeni s posebnimi veščinami, praktičnim znanjem, strokovnim vedenjem in kritičnim mišljenjem ste svojim mentorjem, predvsem pa sami sebi dokazali, da zmorete delovati samostojno.

Počasi, a neizogibno stopate na poklicno pot izven akademskih okvirov. Čeprav nekateri nadaljujete študij na 2. stopnji, že izkušate poklicne situacije, se soočate z izzivi, ki od vas iz dneva v dan zahtevajo vedno več. Spoznavate, da znanje, ki je zagotavljalo uspešen zaključek študija 1. stopnje, morda v tem trenutnku ne zadošča več. A vendarle čutite, da so pridobljene kompetence dobra osnova, na kateri boste zgradili svoje kariere.

Vztrajnost pri vedoželjnosti bo prešla v raziskovanje lastnih avtorskih izrazov, disciplina pri delu vas bo pripeljala do željenih rezultatov, izstop iz cone udobja vam nikoli ne bo dovolil, da bi se nehali učiti.

Za umetniške in oblikovalske prakse so značilne intelektualna brezmejnost, družbena vseprisotnost in kritična odzivnost. Za vas kot posameznike na teh področjih pa je še posebej pomembno, kakšne medčloveške odnose razvijate z neposrednim delom v projektnih skupinah in kako bodo vaše umetniške ali oblikovalske stvaritve vplivale na aktualno družbeno stvarnost.

Njeni pereči problemi so rešljivi le, če jih globje razumemo. Meja med resnico in lažjo nemara še nikoli v zgodovini civilizacije ni bila tako zamegljena, kot je danes. Relativizacija dejstev, širjenje nevednosti, nesprejemanje drugačnosti, nerazumevanje stisk, razpihovanje nestrpnosti, iskanje krivcev, stigmatiziranje šibkih, so najbolj cenena sredstva skrajnih idej, ki nas vulgarno polarizirajo na naše in vaše, na dobre in slabe, na vključene in izključene, na rezidente in migrante, na te s pravicami in one brez. Čeprav, z besedami slovite umetnice Marine Abramović: „We’re all in the same boat”.

Zato bodite že na začetku kariere pogumni in drzni, samozavestni in pripravljeni na tvorno sodelovanje, tudi z drugače mislečimi. Prizadevajte si ustvariti celovito sliko našega prepletenega sveta. Obzorja človeškega duha so neprimerljivo širša od instantne neartikulirane kakofonije znotraj visokotehnoloških in vase zaprtih informacijskih mehurčkov.

Dragi kolegice in kolegi – diplomantke in diplomanti ALUO UL – dovolite: Od vas pričakujemo, da odgovorno prevzamete svoje vloge slikarjev, kiparjev, oblikovalcev in konservatorjev-restavratorjev. Ti poklici so vedno močno vplivali na kulturo in puščali trajne sledi družbenega napredka.

Dobrodošli na palubi! Priložnost in odgovornost za sodobno, solidarno družbo vključenih sta zdaj tudi vaši!

Ljubljana, 29. 11. 2018

Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja

Razstava aktualne ateljejske produkcije ALUO UL z naslovom Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja, galerija Equrna, april 2018

Dandanašnji si razstave umetniških del brez naslova takorekoč težko predstavljamo, a tudi naslovi razstav vedno ne predstavijo prav vsega. Zato si kot obiskovalec zamišljam, na kaj vse me napeljuje zelo privlačen naslov razstave:

Abstrakcija je na koncu tvoje cone udobja.

Abstrakcija je po vsej verjetnosti vezana na likovno izraznost. Pa vendar si dovolim poseči v latinski izvor glagola abstrahere, ki v prevodu pomeni: grobo odvleči stran.

In potem je tu še tvoja cona udobja. Tvoja – obiskovalčeva ali tvoja – umetnikova?

Kdorkoli soočen z ustvarjalnim procesom ve, da je izstop, ali celo prej omenjeni grobi odvlek stran iz cone udobja, pravzaprav novonastala cona udobja za umetnika. Mar ni to mehanizem, v katerem s pomanjkanjem udobja umetnik šele zares svobodno vzpostavlja parametre lastne umetniške produkcije?

Botanične ilustracije ljubljanskih tropov II

Razstava Botanične ilustracije ljubljanskih tropov II v Botaničnem vrtu, februar 2018

Razstava Botanične ilustracije ljubljanskih tropov II slavi povezavo dveh institucij znotraj UL, dveh strok, ki sta povezani bolj, kot si moremo misliti.

Botanika je opisna veda. Znanost, ki raziskuje, opredeljuje, poimenuje, dokumentira, analizira in sistematizira rastlinsko kraljestvo. Skratka, ukvarja se z dejstvi iz narave, ki jih imenujemo flora, po rimski boginji cvetja in pomladi.

Ilustracija je orisna veda. V našem primeru delno interpretativna, v največji meri pa načrtovalska, zato jo je težko umestiti zgolj v pol umetnosti, saj je namenjena reprodukciji z namenom osveščanja najširših množic, kar jo uvršča v disciplino oblikovanja vizualnih komunikacij.

To je le eden od načinov, kako se povezujeta znanost in oblikovanje, ki prav v primeru znanstvene/botanične ilustracije obstaja že stoletja, vse od časov, ko besede botanikov ilustratorji zvesto prenašajo v nedvoumne podobe. 

Brez dvoma gre za izjemno odgovorno delo, saj lahko že neznatna napaka v risbi, barvi ali obliki dela rastline povzroči zmedo, nejasnost, oziroma poda napačno vidno sporočilo bralcu, ki ga želimo objektivno izobraziti.

Tudi zato je povezava znanstvenikov in ilustratorjev, oblikovalcev pri prenosu znanj v vizualno civilizacijo tako zelo pomembna. Prvi vedo, kaj je pomembno sporočiti, drugi vedo, kako to nedvoumno sporočiti znotraj parametrov reprodukcije.

Dovolim si preprost sklep, da ne glede na discipline znotraj znanosti ali oblikovanja strokovnjaki ne moremo drug brez drugega. V procesih objektivnega sporočanja dejstev smo vzajemno odgovorni naši javnosti.

S takim zavedanjem pridobivamo oboji. Predvsem pa mladi, na zahtevno poklicno pot stopajoči študentje na smeri ilustracija, ki jim je na konkretnih primerih omogočen študij v sodelovanju s kolegi botaniki.

Botaničnemu vrtu in OVK UL ALUO se za že drugo izpeljano povezovanje iskreno čestitam. Izražam željo, da vaše/naše dejavnosti postanejo tradicionalne, s čimer bodo še bolj pokazale na dodano vrednost interdisciplinarnega sodelovanja v napredni družbi znanja.

Zakaj Helvetica?

Objavljeno prvič v reviji Klik št. 90. julij 2007
Tipografija/O črkah.
Tekst: Domen Fras

Na svetu obstaja ogromno dokumentarnih filmov o nenevadnih živalih, nepojasnjenih skrivnostih, pomembnih dogodkih, zgodovinskih osebnostih, skratka o vsem mogočem. Razen o tipografiji. Takega filma ni. Oziroma natančneje: ga ni bilo, dokler ga ni posnel ameriški režiser Gary Hustwit.

Hustwit, zasvojen z dokumentarci, prihaja iz južne Kalifornije. Je bivši punker, založnik, neodvisni filmski producent nagrajenega filma o glasbeni skupini Wilco: I Am Trying to Break Your Heart in od nedavnega je tudi režiser. Helvetica je njegov prvenec. Razlog zanj je bil neverjetno preprost. Hustwit je želel videti film o tipografiji. O oblikovanju tipografij v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A je v hipu dojel, da bi tak projekt vzel vsaj pet let trdega dela in se je osredotočil zgolj na Helvetico, pisavo, ki je pustila tako dramatične posledice v vizualni kulturi zahodnega sveta v drugi polovici 20. stoletja.

V popotovanjih skozi urbana središča ZDA, Anglije, NIzozemske, Nemčije, Belgije, Francije in Švice v objektiv svoje kamere lovi Helvetico v akciji in interakciji med ljudmi ob popolnoma vsakdanjih opravilih. Film po eni strani duhovito, po drugi pa skrajno dokumentarno in brez dodatnega komentarja prikazuje, kako tipografija naseljuje urbanizirane prostore. To, za dokumentarni film tako zelo nenavadno atmosfero, odlično dopolnjuje glasba, ki so jo posebej za glavno igralko Helvetico napisali The Album Leaf, Battles, Caribou, Chicago Underground Quartet, El Ten Eleven, Four Tet, Kim Hiorthøy, Motohiro Nakashima in Sam Prekop. Hustwit o Helvetici sicer pravi, da se mu je vedno zdela kot glasbeni film o tipografiji. A temu vendarle ni tako.

Na njegovo izhodiščno vprašanje: “zakaj? zakaj je pisava, ki jo je pred petdesetimi leti oblikoval malo znani Švicar Max Miedinger postala tako popularna, tako vseprisotna?” odgovarjajo legende grafičnega oblikovanja. kot so Erik Spiekermann, Matthew Carter, Massimo Vignelli, Wim Crouwel, Hermann Zapf, Neville Brody, Stefan Sagmeister, Michael Bierut, David Carson, Paula Scher, Jonathan Hoefler, Tobias Frere-Jones in mnogi drugi. Čeprav je Helvetica “nevtralna” pisava, je pogledov, mnenj, videnj, razlogov in teorij o njenem neizmernem uspehu v zadnjih 50 letih, še dosti več, kot je razpravljalcev v filmu in sleherni od njih doprinaša kamenček v mozaik odgovorov. Tak nedogmatski pristop je zagotovo ena največjih kakovosti tega filma, v katerem enoznačnega odgovora ni mogoče dobiti, niti ga ni pričakovati. Ravno na ta način in z mojstrskim obvladovanjem filmske govorice Hustwit predstavlja fenomen Helvetice preprosto in zelo edukativno.

Veselimo se, da tega odličnega dokumentarca ni posnel grafični oblikovalec, ampak font freak. Zato je film profesionalno popolnoma neobremenjen in absolutno gledljiv. Za oblikovalce je vsako vabilo k ogledu odveč, saj ga bodo želeli videli zavoljo prestiža in zato, da v odgovorih svojih idolov najdejo ustrezne argumente, ki jih zagovarjajo pri lastnem delu. Vsem ostalim pisočim in beročim, ki črke okoli sebe jemljejo kot samoumevne in ki jih morda tudi popolnoma nič ne zanimajo, pa tole Helvetico toplo priporočam. Svet okoli vas bo ostal enak, le videli ga boste popolnoma drugače. Uživajte. Jeseni tudi na DVD.

Helvetica, Dokumentarni film, 80 min. R: Gary Hustwit, 2007
Avtor članka sem bil prisoten na nemški premieri, 19. maja 2007 v Berlinu.